POMEMBNO OPOZORILO
SPODAJ OBJAVLJENO GRADIVO JE AVTORSKO, KAR POMENI, DA GRE V CELOTI ZA MOJE AVTORSKO DELO, KI JE NAMENJENO ZGOLJ OSEBNI UPORABI OBISKOVALCEV MOJE SPLETNE STRANI IN GA BREZ MOJEGA IZRECNEGA PISNEGA DOVOLJENJA NI DOVOLJENO UPORABLJATI JAVNO (torej ga brez moje vednosti uporabljati kot gradivo na raznih javnih dogodkih kot so predavanja, delavnice, izobraževanja, predstavitve, promocije in podobno). PRAV TAKO NAVEDENEGA GRADIVA NI DOVOLJENO NA KAKRŠEN KOLI NAČIN REPRODUCIRATI, SPREMINJATI ALI KOPIRATI BREZ MOJE VEDNOSTI IN MOJEGA PISNEGA SOGLASJA. ENAKO VELJA TUDI ZA VSE MOJE AVTORSKE ČLANKE, KI SO OBJAVLJENI NA TEJ SPLETNI STRANI.
SPOŠTUJMO AVTORSKO DELO, ETIČNA NAČELA IN DRUG DRUGEGA.
NAPOTKI ZA IZVAJANJE PRAKTIČNE VAJE
'POVEZOVANJE Z NAŠIM NOTRANJIM OTROKOM'
- na osnovi izobraževanja in praktičnih izkušenj zasnovala in spisala Ana Trebežnik -
Kaj je notranji otrok?
NOTRANJI OTROK je del nas, ki je še vedno živo prisoten znotraj nas. Je naš 'pretekli jaz iz otroštva', ki je ujet v čustvenih bolečinah in ranah iz zgodnjega otroštva. Ko smo bili otroci, smo namreč imeli mnoge čustvene potrebe, ki bodisi s strani naših staršev bodisi drugih za nas pomembnih odraslih – skrbnikov, običajno niso bile v zadostni meri zadovoljene ali so bile celo popolnoma spregledane.
Katere so naše najbolj osnovne čustvene potrebe, ki v otroštvu niso bile zadovoljene:
- potreba biti sprejet, takšen kot si, z vsemi pomanjkljivostmi vred
- potreba po čustveni podpori in potrditvi – pohvali
- potreba po občutku varnosti in ljubljenosti
- potreba po pozornosti in aktivnem ukvarjanju z nami s strani staršev
- potreba biti viden in slišan – občutek, da imajo naše besede in čustva za starše pomen in težo
- potreba po spodbudi in tolažbi, ko smo se srečevali s prvimi težavami in izzivi
- potreba po sočutju in razumevanju naših občutkov, čustev, doživljanja sebe in okolice
- potreba po negi, nežnosti, ljubkovanju s strani staršev (velik pomen fizičnega dotika in občutka topline, ki nam daje čustveno varnost)
- potreba po izražanju sebe, svojih misli in čustev – da nam je to dovoljeno, ne glede na to za katera čustva gre (bodisi pozitivna bodisi negativna)
- potreba po zasebnosti, igri in ukvarjanju z dejavnostmi, ki nas veselijo
- potreba po tem, da nam je dovoljeno delati 'napake' in se iz njih učiti (pritiski in pričakovanja staršev do nas)
… in še bi lahko naštevali. Mi sami smo tisti, ki edini vemo, kaj smo pogrešali v svojem otroštvu. Česa smo si želeli in kaj potrebovali s strani staršev, pa nam tega niso znali ali preprosto niso zmogli nuditi. Praviloma zato, ker tudi sami tega v svojem lastnem otroštvu niso bili deležni, tako da so se naučili živeti brez tega ter zatirati lastne čustvene potrebe. Nezavedno teh čustvenih potreb posledično ne prepoznajo niti pri svojih lastnih otrocih. Kar so se naučili v svojem otroštvu (preko zgleda svojih staršev), običajno avtomatično predajajo naprej na naslednje generacije (čustveni vzorci in miselna prepričanja).
A ne glede na to, smo, ko enkrat odrastemo, zmožni sami ozavestiti kaj vse nam je manjkalo, ko smo bili otroci in to si sedaj lahko nudimo sami. Naučimo se biti samim sebi opora, spodbuda, si dati pohvalo in si vzeti čas za zadovoljitev svojih potreb. Namen povezovanja z našim notranjim otrokom je v tem, da se naučimo prepoznati kaj v določenem trenutku dejansko potrebujemo in si to potrebo tudi v skladu s trenutnimi zmožnostmi tudi zadovoljimo. Temu pravimo LJUBEZEN DO SEBE, česar nas ni nihče naučil.
Pogoj za to, da začnemo prepoznavati svoje resnične potrebe, pa je, da znova vzpostavimo stik s samim seboj, s tistim izvornim, otroškim delom nas, ki je bil, preden so bile njegove potrebe zatrte, v stiku s svojim notranjim doživljanjem. Ta del nas je notranji otrok, ki nam lahko pomaga, da se zopet začutimo – svojo NOTRANJO ISKRICO – in znova odkrijemo kdo smo bili, preden so nam drugi začeli zavestno ali nezavedno sporočati, da taki kot smo, nismo v redu.
Gre dejansko za proces razvijanja senzitivnosti do svojih notranjih čustvenih stanj in procesov ter razločevanje med našimi resničnimi potrebami in t.i. naučenimi potrebami, ki so produkt vzgoje in osebnih projekcij naših staršev glede tega kako je 'treba' živeti.
Praktična vaja za povezovanje z notranjim otrokom
Nekje doma, kjer imaš zasebnost in svoj prostor (najbolje v spalnici) si naredi en majhen kotiček, ki bo služil kot nekakšen oltar za notranjega otroka. Izberi eno svojo sliko iz otroštva (najbolje prvih 7 let) ter jo postavi v ta kotiček in zraven daj se kakšno svečko, lahko cvetje ali karkoli drugega kar začutiš in ti je pri srcu (kristal, igračo iz otroštva, podobo angela, katerikoli predmet, ki te spominja na tvoje otroštvo ipd.)
Potem si vsak dan vzemi cca. 15 minut samo zato, da se posvetiš temu delu sebe - notranjemu otroku. Prižgi svečko, lahko si zavrtiš tudi kako prijetno, pomirjujočo glasbo v ozadju (zgolj instrumentalno, brez besedila) in se usedi pred svojo sliko iz otroštva in jo najprej približno 5 minut samo glej. Opazuj sebe na sliki in bodi pozoren na morebitne občutke in čustva, ki se ti ob tem vzbujajo. Imej vso pozornost na svojih občutkih v telesu, da greš lažje ven iz uma in razmišljanja. Naj bo vsa pozornost na telesu in občutkih, ne glede na to ali dejansko kaj začutiš ali ne – to je namreč proces, ki terja svoj čas. Karkoli se ti vzbuja, samo sprejmi, dovoli si to čutiti in to kar čutiš zgolj opazuj brez da se s tem poistovetiš.
Morda prvi teden ali tudi dlje ne bos čutil nič posebnega, vendar nadaljuj s prakso vsak dan. Priporočljivo se je tega lotiti zvečer, ko se že malo umiriš od dneva. Če si bolj jutranji tip, pa lahko tudi zjutraj.
Naslednjih 10 minut se v mislih pogovarjaj s svojim notranjim otrokom, govori z njim ljubeče, spodbudno in pozitivno - kot bi govoril z resničnim malim otrokom. Ob tem še naprej gledaš fotografijo, povej otroku na sliki, da je ljubljen, sprejet in predvsem VAREN. Da je popolnoma nedolžen in sprejet, točno tak kot je.
V mislih ali na glas tega otroka vprašaj kako se počuti, kaj potrebuje, kaj mu manjka, kaj lahko narediš zanj, da se bo počutil bolj ljubljenega in sprejetega. Ko postavljaš vprašanja, malo počakaj in bodi pozoren kaj začutiš v sebi takrat, kaj ti pride na misel. Ker se dejansko 'pogovarjaš' z otroškim delom sebe in slika je namenjena zgolj temu, da se energijsko lažje povežeš s svojim notranjim otrokom. Kdor želi lahko vzame posušen žajbelj ali timijan in ga zažge, da začne tleti ter gre s fotografijo preko dima, da se naš otrok tudi energijsko prečisti preko naše namere čiščenja in transformacije negativnosti.
Karkoli začutiš ali pomisliš, potem tudi NAREDI (če gre za konkretne stvari - npr. če dobiš sporočilo, da otroški del tebe potrebuje več zabave in radosti, si lahko pogledaš kako zabavno komedijo ali počneš kaj otroško igrivega). Pomembno je predvsem to, da se začneš ZAVEDATI tega dela sebe in da začutiš kaj ta del tebe zares pogreša in potrebuje. In mu potem v vsakdanjem življenju to nudiš, torej se aktivno odzoveš na potrebe svojega notranjega otroka.
Kadar se ti v vsakdanjem življenju v raznih situacijah sprožajo negativna čustva in nelagodje, se skušaj zavedati, da so to morda zgolj stari potlačeni občutki tvojega notranjega otroka, ki so prišli na plano in da se moraš takrat posvetiti temu delu sebe. Takrat potrebuje tvojo pozornost, da se iz zunanje situacije preusmeriš navznoter in mu daš to kar potrebuje – tolažbo, sprejemanje, občutek varnosti, sočutje, ljubezen ali samo svojo pozornost – PRISOTNOST.
To praktično vajo je priporočljivo izvajati 3 mesece, po želji pa lahko seveda tudi dlje.
Potrebna je potrpežljivost, vztrajnost in sočutje do sebe, kadar se proces ne odvija po naših 'pričakovanjih' in željah po hitrejšem napredku. Je proces, ki ima svoj lasten ritem in nič ni narobe, če se ne odvija tako hitro kot bi si želeli.
Sprejemanje je ključ do uspeha.
Takrat, ko se nam sprožajo te stare čustvene rane namreč avtomatično iščemo vso to ljubezen in pozornost zunaj sebe, dejansko bi se pa morali usmeriti navznoter in poslušati ta del sebe kako se počuti in kaj potrebuje od nas.
Imamo namreč moč, da se odzovemo na ta notranji krik in da s pozicije odrasle osebe poskrbimo za ta svoj otroški ranjeni del. Kadar se ne odzovemo, se bolečina in nelagodje v nas samo stopnjujeta in običajno zapademo v vlogo žrtve, v popolno nemoč, ker pozabimo, da si v tistem trenutku dejansko lahko SAMI pomagamo.
Drugi predlogi za vzpostavljanje stika s seboj in svojimi čustvi:
- pisanje dnevnika za krepitev samorefleksije:
vsak dan zvečer naredimo nekakšno 'rekapitulacijo' našega dneva, s poudarkom na našem doživljanju dogodkov, situacij in sebe ter na čustvih in mislih, ki se nam ob tem porajajo;
- kvalitetna pomoč strokovnjaka s področja psihoterapije – sistematično in kontinuirano delo, ki nam pomaga ozaveščati naše notranje čustvene mehanizme;
- prebiranje literature na temo notranjega otroka, čustvenih ran iz otroštva ter samopomoči pri prepoznavanju škodljivih vzorcev ter čustvene dinamike v primarni družini – glej rubriko Priporočena literatura v meniju zgoraj;
- različne podporne skupine znotraj lokalne skupnosti;
- različne umetniške dejavnosti, ki lahko spodbujajo stik s svojim notranjim svetom kot so npr. ples, slikanje, kiparjenje, uprizoritvena umetnost, poslušanje glasbe in izražanje z glasbenimi inštrumenti, itd.
MEDITACIJA Z NOTRANJIM OTROKOM
OPOMBA:
v besedilu je namenoma uporabljen spolno nevtralen izraz notranji otrok, ki ga po potrebi zamenjajte z izrazoma notranja punčka ali notranji fantek.